Fašistična taborišča: internacije civilistov v fašistični Italiji (1940-1943)

Carlo Spartaco Capogreco

Copertina / Cover
Copertina / Cover

Versione in lingua slovena di "I Campi del Duce" di Carlo Spartaco Capogreco.

 

Res je potlačitev tega dogajanja pripomogla h krepitvi narodne identitete in da je Italija po dvajsetih letih fašizma in spopada z njegovimi tako rušilnimi posledicami priplezala na vrh strmine. Res pa je tudi, da je to pripeljalo do zamračitve realnosti in desetletja proizvajalo izkrivljene podobe, tako v kulturnem okolju kot v celotni italijanski družbi. V romanu Franca Veglianija La Frontiera (Meja), ki je izšel leta 1964, jugoslovanski starec, nekdanji interniranec v koncentracijskem taborišču, izjavlja – spoštljivo do »italijanske dobrote« –, da »so navsezadnje Italijani dobri ljudje«. Pred nekaj leti je ta »dobrota« prišla do izraza v večkrat nagrajenem filmu Gabriela Salvatoresa Mediterraneo. Pripomnimo: ko je v šestdesetih letih v Italijo prišla delegacija nekdanjih jugoslovanskih borcev, da bi počastila spomin na umrle Jugoslovane v taborišču Monigo, niti občinske oblasti niti partizanska združenja niso vedeli povedati, kje so pokopani. Kraj taborišča so lahko odkrili le zato, ker se je veliko prebivalcev Trevisa spominjalo, da je v bližini njihovega mesta obstajalo taborišče. Prihajalo je tudi do takih absurdov (tehnična napaka ali želja Italije, da bi se odrešila odgovornosti?), da so bile podobe jugoslovanskih internirancev, ki so zaradi lakote v Mussolinijevih taboriščih spominjali na žive okostnjake, predstavljene kot dokumenti o nacističnem koncentracijskem univerzumu; ali da so – v kontekstu praznujoče in nostalgične Italije – pesem Faccetta nera (Črn obrazek), ki je bila simbol fašističnih kolonialnih vojn, predvajali na javni televiziji, ne da bi kdor koli spomnil na trpljenje in razdejanje, ki ga je italijanski kolonializem povzročil mnogim narodom. Naj zaključim s tem seznamom, ki bi bil lahko zelo dolg, z dolžnim razmislekom o izjavah, ki jih je dal tedanji predsednik Italijanske republike Francesco Cossiga med enim od svojih obiskov v Nemčiji: »Mi, Italijani, nismo poznali grozot koncentracijskih taborišč«, in o tistih, ki jih je septembra 2003 dal predsednik italijanske vlade Berlusconi: »Mussolini ni nikoli nikogar ubil; Mussolini je ljudi pošiljal na počitnice v konfinacijo.« Take izjave so fašistično diktaturo omejile na neke vrste »potovalno agencijo«.

Carlo Spartaco Capogreco